Izjave

• Pastirskego pismo ob začetku
• Izjava nadškofa dr. Franca Rodeta

1. junij 2003,
Skupno pastirsko pismo
ob začetku srednjeevropskega katoliškega shoda

KRISTUS - UPANJE EVROPE

I. Upanje za Evropo
II. Kristus naše upanje
III. Cerkev, ki zajema iz svojih izvirov

Dragi bratje in sestre!
(1) "Bog upanja naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v moči Svetega Duha polni upanja" (Rim 15,13). S to željo sv. Pavla se nadškofje in škofje iz osmih srednjeevropskih dežel prvič s skupnim pastirskim pismom obračamo na vernike, da bi vas povabili k srednjeevropskemu katoliškemu shodu. Kar je Pavel pred 2000 leti pisal rimski občini, je tudi danes odrešujoča novost: verovati smemo v Boga upanja, v Boga, ki je upanje - za nas in za ves svet. To velja tudi za Evropo, našo celino, ki si prizadeva, da bi se povezala in zrasla v eno kakor morda še nikoli doslej v zgodovini.

I. Upanje za Evropo

(2) Nekateri vidijo v tej nastajajoči Evropi upanje, drugi zaznavajo bolj grozeče težnje. Eni opozarjajo na nove možnosti miroljubnega sožitja narodov, kultur in verstev. Hvaležni so, da gre za mnoga ljudstva srednje Evrope h koncu dolgo obdobje nesvobode in trpljenja, ki je mnogo ljudi stalo življenje. Med njimi ni malo tistih, ki so dali življenje kot mučenci za Kristusa v zvestobi do svoje vere.
(3) Mnogi upajo na skupni glas naše celine v velikih nalogah, ki so nam zaupane na svetu. Drugi svarijo pred Evropo, ki s svojimi gospodarskimi možnostmi izvaja oblast nad ubožnejšimi ljudstvi in se zakopava v svojem bogastvu; kritično opozarjajo na nevarnosti, da bi se odrekli kulturnim in moralnim vrednotam, ki že stoletja spadajo k dragoceni krščanski dediščini Evrope. Vidijo, da je dostojanstvo človeškega življenja ogrožano na razne načine.
(4) Ali je Evropa upanje? Odgovor se bo pač glasil: Evropa daje marsikateri povod za upravičena pričakovanja; vendar Evropa ni upanje, ampak naloga. Je naloga, ki jo bomo mogli rešiti le, če znamo zajemati iz globokih virov, ne nazadnje iz vira upanja. A kje najdemo vir upanja?

II. Kristus naše upanje

(5) Na tem mestu je prav, da se spomnimo programskih besed papeža Janeza Pavla II., ki jih je izrekel pri večernicah za Evropo na Dunaju, 10. septembra 1983: "Kristusov križ je upanje Evrope. Kristusov križ je znamenje božje ljubezni do nas ljudi, ljubezni, ki nam podeljuje spravo in premaguje trpljenje in smrt. Je obljuba bratstva med vsemi ljudmi in narodi, izvir božje moči za začenjajočo se prenovo celotnega stvarstva."1 Na te besede se navezujemo nadškofje in škofje iz Avstrije, Bosne in Hercegovine, Češke, Hrvaške, Madžarske, Poljske, Slovaške in Slovenije, ko vabimo k skupnemu Mariazell "romanju narodov" v Marijino Celje v Avstriji 22. in 23. maja 2004.
(6) Osem dežel v srednji Evropi. To nas lahko spomni na starokrščansko krstilnico v obliki osmerokotnika in s tem na krščanske korenine, iz katerih Evropa s svojo kulturo živi do danes. Krstilnica hkrati jasno kaže, da nam vera in krst odpirata dostop k dejanskemu viru vsega upanja, ki ga ne najdemo v ideji. Naše upanje je marveč oseba: Jezus Kristus, Križani in Vstali, ki sedi na desnici Boga Očeta.
(7) Kristusov križ je - kakor je dejal papež Janez Pavel II. - "znamenje božje ljubezni do nas ljudi, ljubezni, ki nam podeljuje spravo in premaguje trpljenje in smrt. Je obljuba bratstva med vsemi ljudmi in narodi, izvir božje moči za začenjajočo se prenovo celotnega stvarstva." Ta milost sprave opogumlja in obvezuje prav nas kristjane, da se spravimo z vsemi ljudmi. Zato moramo prositi za odpuščanje tiste, katerim smo prizadejali krivico ali škodo. Hkrati je naša krščanska dolžnost, da odpustimo, če nas prosijo za odpuščanje. Le tako bo mogoče doseči trajno spravo med ljudmi in narodi ter mir v pravičnosti.
(8) V Kristusu sta v zgodovini zasijala božje življenje in ljubezen. Kristus nam je podaril upanje, ki obsega zemljo in nebo. Ker je upanje utemeljeno v nebesih, je hkrati tudi upanje, ki je zares blizu zemlji. Je upanje, ki nas napravlja solidarne z našimi in vsemi ljudstvi in ljudmi, ter nas odpira za njihove skrbi in stiske, za njihove upe in veselje.2 Naše upanje ima svoj izvor v veri v Boga Očeta, ki se nam je razodel v svojem Sinu Jezusu Kristusu in nas v Svetem Duhu zbira v edinost kot brate in sestre.
(9) V tej veri moremo z besedami škofovske sinode za Evropo reči našim sodržavljanom, posebej tistim, ki so odgovorni v politiki in družbi ter imajo vpliv: "Oznanilo in pričevanje evangelija sestavljata velik vir moči in Evropi vračata nujno potrebno in pogosto omenjeno dušo, ki je sposobna postaviti gospodarstvo v službo skupne blaginje, napraviti politiko za kraj odgovornih in daljnovidnih odločitev, iz družbenega življenja napraviti prostor za pospeševanje institucij od družine do združenj, ki predstavljajo živo tkivo nove evropske skupnosti."3 In še enkrat z drugimi besedami: "Jezus Kristus, ki živi v svoji Cerkvi, je vir upanja za Evropo."4

III. Cerkev, ki zajema iz svojih izvirov

(10) Da, Jezus Kristus, ki živi v svoji Cerkvi, je vir našega upanja. Kristusovo delo je navzoče in dejavno v izpovedujoči veri in ravnanju Cerkve. Tako je dejal drugi vatikanski koncil: "Cerkev je v Kristusu nekak zakrament, to je znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeštva."5 To je samozavest Cerkve, obljuba in naloga.
(11) Srednjeevropski katoliški shod in naše skupno romanje v Marijino Celje sta povabilo, da še bolj postanemo živa Cerkev. K temu nas vabi papež Janez Pavel II., ko govori o novi evangelizaciji, ki ima svoje središče v Jezusu Kristusu. Njega moramo spoznati kot bogastvo našega življenja. Iti moramo k njemu, ki je dejal ženi Samarijanki ob Jakobovem vodnjaku: "Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvor vode, ki teče v večno življenje" (Jn 4,14). Če bomo zajemali iz tega studenca, bomo sposobni prinašati upanje tudi drugim. Božje upanje velja vsem ljudem. Kjer ljudje odkrijejo Kristusa in njegov evangelij, ter ga sprejmejo z vero, tam postane upanje zanje živa resničnost.
(12) Kaj konkretno pomeni, da gremo h Kristusu, ki je upanje Evrope? Radi bi vas, dragi bratje in sestre v veri, opozorili na tri točke. Bilo bi lepo in spodbudno, če bi bili v času priprave na naše romanje v Marijino Celje povezani v prizadevanju za ta tri težišča:
(13) Prvič. Iščimo v branju in premišljevanju božje besede novo povezanost in prijateljsko zaupnost s Kristusom. Samo on ima besede večnega življenja (prim. Jn 6,68), besede, ki so upanje. Ni dovolj, da te besede samo beremo, ampak jih moramo tudi živeti. Potem bomo odkrili, da so zares besede življenja.
(14) Drugič. Na novo odkrijmo nedeljo in evharistijo kot slavje z vstalim Kristusom, ki nam pod podobama kruha in vina podarja svoje telo in kri, svoje božje življenje. Odkrijmo v tem obhajanju zakrament prave edinosti, na katero ljudje čakajo - to je edinost z Bogom, ki nas hkrati napravlja za brate in sestre med seboj.
(15) Tretjič. Življenje iz božje besede in evharistije prehaja v življenje, ki ga prežema medsebojna ljubezen. To je življenje, ki nas ne samo globoko povezuje z Bogom, ampak je tudi konkretno: v zavzemanju za človekovo življenje od spočetja do naravne smrti, v zavzemanju za mir, pravičnost in ohranjanje stvarstva. Dragoceno orientacijo za to imamo v socialnem nauku Cerkve, ki naj po naši zavzetosti postane načelo za graditev Evrope. To služenje velja vsem ljudem - posebej tistim, ki so zapostavljeni, lačni in žejni pravice, ki trpijo na duši in telesu. Tako bomo izpolnili novo zapoved ljubezni, ki spada k Jezusovi oporoki (prim. Jn 13,34).
(16) Dragi bratje in sestre, usmerimo svoj pogled naprej! Kot kristjani nimamo le preteklosti, ampak predvsem tudi prihodnost. Za to prihodnost gre pri našem skupnem srednjeevropskem katoliškem shodu. Na našem romanju se prav posebej izročimo Mariji. Presveta Devica, "žena upanja", povezuje vsa naša ljudstva, ki jo v Marijinem Celju skupaj kličemo kot: Magna Mater Austriae, Magna Domina Hungarorum, Alma Mater Gentium Slavorum. (Velika Mati Avstrije, velika Gospa Madžarske, blaga Mati slovanskih rodov). Naj nam s svojo priprošnjo pomaga, da bomo priče tistega upanja, za katerega se zahvaljujemo Kristusu in ki nas more v Evropi privesti skupaj v resnični edinosti.

Predsedniki osmih škofovskih konferenc

Opombe:
1 Janez Pavel II., nagovor pri slovesnih večernicah za Evropo na Heldenplatzu na Dunaju (10. septembra 1983), v: L'Oss. Rom. dt., št. 37/1983, str. 5. (Nazaj na besedilo)
2 Prim. Drugi vatikanski koncil, CS 1. (Nazaj na besedilo)
3 N. d., št. 53. (Nazaj na besedilo)
4 Tako se glasi osnovno besedilo, instrumentum laboris izredne škofovske sinode: Zweite Sonderversammlung fur Europa, v: Verlautbarungen des Apostolischen Stuhls, zvezek 138, Bonn 1999. (Nazaj na besedilo)
5 Drugi vatikanski koncil, C1. (Nazaj na besedilo)

1. maj 2003,
Izjava nadškofa dr. Franca Rodeta, predsednika SŠK

Srednjeevropski katoliški shod

Kristus- upanje Evrope je geslo, ki ga je vsem srednjeevropskim škofovskim konferencam, med njimi tudi naši slovenski, izkazalo za vodilo skupnega prizadevanja, da bi katoličani v odločilnih časih sodelovali pri delu za prihodnost Evrope in naši celini prinašali upanje in zaupanje.

Izraz te naše skupne skrbi in želje je enoletna priprava na srednjeevropski katoliški shod, na katerem se bomo 22. maja 2004 v Marijinem starodavnem svetišču v Mariazell na avstrijskem Štajerskem zbrali katoličani iz Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvaške, bosne in Herzegovine, Avstrije in Slovenije.

S to skupno pobudo želimo katoličani v Srednji Evropi prispevati k spravi in premagati žalostno dediščino 20. stoletja, da ne bi zastrupljala naše prihodnosti.

S katoliškim shodom bi radi ponovno odkrili žarišča krščanske duhovnosti, ki jih predstavljajo evropska romarska svetišča in z njihovo pomočjo ustvariti novo duhovno Evropo, ki bo povezala Vzhod in Zahod, Sever in Jug v novo celoto. Prav tako želimo, da bi bili katoličani bolj dejavni na gradbišču jutrišnje Evrope. to, kar lahko damo Evropi, njeni politiki, kulturi in duhovni podobi je predvsem upanje in zaupanje, ki izhaja iz naše vere v Jezusa Kristusa, našega Odrešenika. Zato tudi skupno geslo: Kristus - upanje Evrope. Slovesen začetek srednjeevropskega katoliškega shoda bo pri nas v soboto, 31. maja n aBrezjah. Ker sovpada z zaključkom pogajanj naše države za vstop v Evropsko zvezo, se bomo Bogu in naši nebeški materi Mariji zahvalili za uspešno prehojeno pot od slovenske samostojnosti do zaključka pogajanj za vstop v Evropsko zvezo ter zaprosili za Božji blagoslov in marijino varstvo našemu narodu v družini drugih evropskih narodov.

V nedeljo, 1. junija, bomo pri vseh mašah brali skupno pastirsko pismo škofov osmih škofovskih konferenc in se prvič v zgodovini na tak način, tako tesno povezali s sosednjimi narodi.

Tudi letošnje slovesnosti na praznik Marijinega vnebovzetja na Brezjah, Ptujski gori in Sveti Gori, 15. avgusta bomo posvetili katoliškemu shodu. Ob Mariji se bomo vprašali, kako naj Kristus postane tudi naše upanje, da bo lahko tudi z našo pomočjo postal upanje Evrope.

V soboto, 30. avgusta, se bomo slovenski verniki v velikem številu udeležili romanja v Marijo Bistrico na Hrvaškem in se tam srečali s hrvaškimi vereniki. V duhu gesla srečanja: Bog, daj srečo, sosed, bomo ob skupni molitvi in pogovoru iskali pot za boljše razumevanje, sodelovanje in upanje.

dr. Franc Rode
predsednik SŠK