|
petek
15.08.2003 ob 10.00:
PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA
LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT DR. FRANC RODE: NAGOVOR:
Človek se od nekdaj
sprašuje zakaj zlo v svetu, zakaj trpljenje in smrt. Neizbežno vprašanje
o neskončni bolečini sveta. Živeti pomeni
sobivati s tihim in neizprosnim izzivom smrti, kajti smrt ni samo zadnje
dejanje; spremlja nas od rojstva do konca našega bežnega življenja
in nas navdaja s tesnobo.
Človek se ne sprijazni s končno zmago smrti in se vznemirjen sprašuje: Kaj
bo z menoj? Kakšen smisel ima moje življenje? Komu so mar moje radosti in bolečine?
Ko bom dosegel, kar sem si želel, kaj bom še hotel, če ne zadnjo zmago, zmago
nad smrtjo? Ne, človek se ne sprijazni s smrtjo. Prav to, da nas smrt vznemirja
in da svojemu biti-na-svetu na vsak način hočemo dati nek smisel, je dokaz,
da smo rojeni za življenje. V svojem srcu nosimo nepotešljivo hrepenenje po
Obličju, ki naj bi otrlo naše solze in vzelo nase vso bolečino sveta. To hrepenenje
izraža Avguštin v svojih Izpovedih, ko zapiše: ťZase si nas ustvaril in nemirno
je naše srce, dokler ne počije v tebiŤ.
Na to hrepenenje odgovarja Cerkev z dogmo o Marijinem vnebovzetju. ťKo je brezmadežna
Devica, obvarovana kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega
življenja, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; in Gospod jo je
povišal za Kraljico vesoljstva.Ť
Marijino vnebovzetje je skrivnost neizmerne radosti. Ko jo Cerkev oznanja,
ko jo opevajo pesniki, ko jo upodabljajo slikarji, se zdi kot da prihaja do
izraza nezadržno veselje, občutek zmagoslavja, ki prevzame nebo in zemljo.
Ni brez razloga, da ta praznik obhajamo sredi poletja. Kdaj se zdi bolj naravno,
da se poletna svetloba spremeni v večnost? Kdaj bolj samoumevno zveni beseda
o zadnji in najvišji dopolnitvi človeka? Kdaj laže razumemo to, kar uči Cerkev,
namreč, da nismo rojeni za smrt, ampak za neskončna obzorja večnosti v Bogu?
Kdaj, če ne sredi velike poletne svetlobe? Ob prazniku Marijinega vnebovzetja
je najmočnejša slutnja tiste blaženosti, ki jo bomo uživali v Gospodovi slavi.
To upanje pa ožarja že naš sedanji trenutek, ko misel na smrt spreminja v veselje.
Prav ta svoboda pred smrtjo, z upanjem na neminljivo srečo pri Bogu, utrjuje
v kristjanu voljo, da preoblikuje svet in gradi Božje kraljestvo na zemlji
s tem, da vnaša med ljudi veselje in ljubezen do življenja, skrb za usodo mladih,
pogum za uresničevanje pravične, socialno čuteče družbe, skratka, da vnaša
vrednote evangelija, ki vodijo k bolj polnemu, smiselnemu in lepšemu življenju.
V tem smislu se pred slovenskim kristjanom odpira obširno območje delovanja,
izziv njegovi zvestobi evangeliju in odgovornosti do naroda.
Čeprav sem o nekaterih bolečih problemih našega naroda s tega mesta že spregovoril,
se mi zdi vseeno potrebno, da jih ponovno odprem, saj se stvari ne spreminjajo
na boljše. Nasprotno.
Vprašajmo se samo, kakšen je naš odnos do življenja. Nevarno upadanje rojstev,
ki ogroža obstoj naroda; izredno visoko število samomorov, ki nas uvršča v
sam svetovni vrh; neodgovorni odnos do spočetega življenja, ki se pogosto konča
s splavom; zaskrbljujoče širjenje mamil in drugih oblik zasvojenosti - vse
to kaže, da nimamo zdravega odnosa do življenja, da ga ne dojemamo kot dar
in radost, kot izhodišče čudovitih možnosti. K temu pripomorejo tudi družbeni
dejavniki, ki jih ni mogoče prezreti. Koliko mladih si ne more ustvariti družine,
ker o lastnem domu lahko samo sanjajo, najemnine pa zdaleč presegajo njihove
možnosti. Koliko je brezposelnih, ki jim je misel na jutrišnji dan skrb in
mora. Koliko fantov sameva na svojih domačijah, ker se dekleta ne marajo poročiti
na kmete. S tem pa se počasi praznijo cele vasi. Medtem pa levica - pod pritiskom
zagretih ideologov - uvaja vse bolj permisivno zakonodajo, ki pospešuje javno
nemoralo in razvrednoti družino, ki edina zagotavlja prihodnost naroda.
V izvoru tega dvoumnega odnosa do življenja je neodgovorno, nezrelo in sebično
pojmovanje spolnosti, ki ga propagirajo revije in filmi in se nezadržno širi
med mladino. Da ta spolna anarhija navdaja človeka z občutkom praznine in ga
vodi do prezira samega sebe, ni potrebno posebej dokazovati. Dokler se na tem
področju ne bo nič spremenilo, se tudi naš odnos do življenja ne bo izboljšal.
Čedalje bolj jasno postaja, da je v krizi tudi slovensko šolstvo. Kritike prihajajo
od različnih strani, ne samo od Cerkve. Nisem pristojen, da sodim o strokovni
in pedagoški plati našega izobraževalnega sistema, kot nadškof in metropolit
pa imam pravico in dolžnost, da izrazim svoje pomisleke glede mesta, ki ga
imata (oziroma ga nimata) v tem sistemu etika in religija. Znano je, da je
komunistični režim pred petdesetimi leti vrgel verouk iz šol. V nasprotju s
svojimi sosedami ga demokratična Slovenija v devetdesetih letih ni ponovno
uvedla, niti ni predvidela kakšne druge oblike moralne vzgoje za mladino. Nekaj
poskusov je sicer bilo, vendar brez opaznih rezultatov. Menim, da je tako stanje
škodljivo za narod, predvsem pa za mlade, ki so prve žrtve takega sistema.
Posledice so očitne: vse več ranjenih med mladimi, brez zavesti o lastni vrednosti
in brez samospoštovanja, vse bolj razširjeno otroško in mladoletniško nasilje,
vse manj odgovornosti do sebe in do skupnosti. Namesto privzgojenih in notranje
sprejetih vrednot, kar naj ne bi sodilo v šolski sistem, smo zdaj pred zunanjim
nasiljem, pred katerim se branimo z varnostniki. Kako bodo živeli ti mladi?
S kakšnimi napotki jih šola pospremi v življenje? Hvala Bogu, mnogi učitelji
se zavedajo dostojanstva svojega poklica, in ga vršijo v vsej odgovornosti.
Ne pustijo se begati raznim teorijam in opravljajo svoje delo pošteno in z
ljubeznijo. Oni so, bolj kot sedanji šolski sistem, jamstvo za boljšo prihodnost.
Naj jim bo tukaj izrečena naša iskrena zahvala.
Republika Slovenija
se po ustavi opredeljuje kot socialna država. To pomeni, da mora
biti posebno občutljiva do potreb manj premožnih,
ki se s težavo prebijajo iz meseca v mesec in nimajo dostopa do nobenih
privilegijev. V socialni državi ne bi smelo biti prehudih razlik med
višjim slojem in množico navadnih državljanov. Pri nas pa se, žal,
dogaja ravno to: peščica bogatih je vse bolj bogata, vedno večja množica
revnih pa vse bolj revna. Kljub temu, da imajo bogati vse vzvode oblasti
v svojih rokah in da prek medijev obvladujejo javno mnenje, je vendarle
pričakovati čas, ko bodo ljudje spoznali, da sebičnim bogatašem, čeprav
v levičarskih frakih, ne gre slepo zaupati.
Navedel sem tri temeljne slabosti, s katerimi se moramo soočiti, če si želimo,
ne le zagotoviti lepšo prihodnost, temveč sploh preživeti. Vendar to ni vsa
naša resničnost. Med nami je mnogo poštenih, delavnih, srčno dobrih in plemenitih
ljudi, ki vestno opravljajo svoje naloge, ki jim resnica pomeni več kot lakajsko
služenje oblastnikom, čast več kot donosno plazenje pred močnimi. Vse to drži.
Nič manj resnični pa niso sindromi nevarne bolezni, ki smo jih omenili: naš
dvoumni in neveseli odnos do življenja, moralna zbeganost mladih, vse večji
prepad med bogatimi in revnimi, enostranskost medijev in primeri korupcije
vladnih krogov - vse to ima svoj izvor v drastičnem pomanjkanju duhovnih vrednot.
Naša dolžnost, naše zgodovinsko poslanstvo je, da jih zavestno živimo in brez
strahu uveljavljamo na mestu, kamor nas je postavila Božja previdnost. Naloga
ni lahka. Potrebni bodo trdi napori, vztrajnost in vera v Kristusa, ki je dejal:
ťNe bojte se. Jaz sem svet premagalŤ (Jn 16,33). Naj nam pri tem stoji ob strani
Ona, ki je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo in nas pri Bogu podpira
s svojo priprošnjo.
PE 15.08.2003 OB 10.00: PTUJSKA GORA
MARIBORSKI ŠKOF DR. FRANC KRAMBERGER: PRIDIGA
I. "Danes slavimo vnebovzetje Marije deviške Božje Matere, ki je začetek
in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu
ljudstvu. Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene, ki je nosila
Začetnika življenja in svetu rodila tvojega učlovečenega sina, našega
Gospoda Jezusa Kristusa". S temi besedami hvalospeva nam Cerkev predstavi
vsebino današnjega praznika. Takoj ob smrti je bila Marija z dušo
in telesom vzeta v nebeško slavo. Bog jo je povišal za kraljico vesoljstva,
da bi bila čimbolj podobna svojemu Sinu, zmagovalcu nad grehom in
smrtjo. V svoji materinski ljubezni se zdaj zavzema za nas, potujoče
Božje ljudstvo, ko se po Marijinih stopinjah sredi preizkušenj in
bridkosti bližamo svojemu cilju, kjer smo vsi doma. "V nebesih sem
doma", je zapel blaženi škof Slomšek.
V današnjem drugem berilu smo slišali o Kristusu, ki je premagal smrt,
zmagoslavno vstal od mrtvih in s svojim vstajenjem zagotovil tudi naše
vstajenje in večno življenje. Apostol Pavel pravi: "Kakor v Adamu vsi
umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli" (1 Kor 5,22). To pomeni,
kot otroci prvega Adama bomo sicer vsi umrli, kot odrešeni bratje in
sestre drugega Adama, Kristusa, pa bomo oživeli. In najprej se je to
uresničilo na Božji Materi, ki jo je Kristus takoj ob njeni smrti z
dušo in telesom vzel v nebesa, v poveličanje, v večno življenje.
Za našo vero v vstajenje in večno življenje bi bilo dovolj samo Kristusovo
vstajenje in njegov vnebohod. Da bi pa še trdneje in lažje verovali
v življenje po smrti, da bi olajšal našo vero, nam je Kristus dal še
en dokaz, še eno zagotovilo - Marijino vnebovzetje. Ne samo on, ki
je Bog in človek, namreč tudi ona, ki je samo človek, je prva izmed
nas dosegla cilj, kamor smo vsi namenjeni.
II. Druga vsebina
današnjega romanja je obnovitev posvetitve ali izročitve slovenskega
naroda Mariji, ki smo jo opravili pred 11 leti, leta 1992.
Danes smo slovenski verniki zbrani ob Mariji: mi, tukaj na Ptujski
Gori, Ljubljanska nadškofija na Brezjah, Primorska škofija na Sveti
Gori. V duhu zremo tisti trenutek, ko je Slovenski narod še v družini
slovanskih narodov sprejel krst in z njim vero, krščansko kulturo,
evangeljske vrednote. V duhu smo pri prvih misijonarjih iz Ogleja in
Salzburga, pozneje pri sv. Cirilu in Metodu, ki sta stopila v Rimu
v Marijino baziliko in tam izročila Petrovemu nasledniku prve slovanske
bogoslužne knjige. Papež jih je sprejel, blagoslovil in s tem potrdil
delo slovanskih blagovestnikov, hkrati pa posvetil prve slovanske duhovnike,
ki so opravili svojo prvo sveto daritev v slovanskem jeziku. Vse to
je bilo v Marijini baziliki, v Rimu. Pri koreninah naše vernosti je
torej navzoča Marija. In pozneje, ko so se naši davni predniki ločili
od velike slovanske družine, ko je začel naš slovenski narod nastajati,
so očetje naroda začeli postavljati cerkve in cerkvice. Prvo cerkev,
ki so jo postavili, so posvetili Mariji - Gospa sveta na Koroškem.
To je mati vseh Slovenskih cerkva. In nedolgo zatem je zrastla na Slovenskih
tleh Marijina cerkev tu, na Ptujski Gori. Pod njenim plaščem je vsa
naša preteklost, sedanjost, naj bo tudi naša prihodnost. Zato bomo
tisto posvetitev naroda izpred 11 let obnovili in poglobili:
- vsak zase, da bi izpolnil svoje življenjsko poslanstvo, kakor je
zarisano v Božjem načrtu;
- mislimo na naše družine, da bi se v njih spoštovala svetost življenja,
da bi bile zdrave verske in moralne celice naroda in Cerkve;
- mislimo na našo mladino, ki je naše upanje, veselje in prihodnost,
da je ne bi premotila vabila materializma, sebičnega uživanja,
izživljanja in vse, kar jemlje mlademu človeku pogum, vsebino
in cilj življenja;
- ne prezrimo ali pozabimo naših bolnikov, trpečih, ostarelih, osamljenih,
zapuščenih, da se ne bi čutili nepotrebne ali celo
odpisane, saj
so zaradi svojega trpljenja stalna živa daritev za narod;
- v obnovo posvetitve vključimo vse duhovnike, redovnike, redovnice,
vse duhovne poklice, da bi v polnosti opravljali sveto
poslanstvo, ki jim je zaupano, in da bi znali učinkovito oznanjati
evangelij
sedanjemu rodu;
- pri tej obnovi imejmo pred očmi ves narod, vse voditelje, da bi
v duhu prednikov ostali zvesti tisti zavezi, ki so
jo pred
več kot
1250
leti sklenili z Bogom tudi v našem imenu in za nas.
III. Letošnji praznik
Marijinega vnebovzetja, pa ima še tretjo dimenzijo. Slovenija namreč
stoji pred vstopom v družino Evropskih narodov. Ob
tem zgodovinskem dogodku bo 22. in 23. maja prihodnje leto (2004) Srednjeevropski
katoliški shod v evropskem Marijinem svetišču, Maria Zell na Avstrijskem.
Tja smo povabljeni škofje, duhovniki in verniki iz osmih držav, iz
Avstrije, Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvaške, Bosne in Hercegovine
ter Slovenije.
To bo zgodovinsko srečanje dveh Evrop, ali dveh svetov, ki sta bila
mimo želje kristjanov teh dežel ločena z železno zaveso. Toda železna
zavesa je preteklost, je več ni, in berlinski zid, ki je ločil dve
Evropi, je padel. Nevarnost pa je nastanek nove zavese, novega zidu,
ki loči bogate in revne, velike in male, večinske od manjšinskih. Kristjani
smo poklicani, da tako zaveso ali ločitveno steno presežemo v zavesti,
da smo močnejši če smo vsi skupaj, če z drugimi evropskimi narodi rastemo
kot ena družina v veri, upanju in ljubezni.
Pravijo, da je Evropa ena samo veliko gradbišče v sedanjosti za prihodnost.
Vsi kristjani smo poklicani na to gradbišče, predvsem s tem, da živimo,
uresničujemo evangelij. Cerkev teh osmih dežel želi dati odgovor na
temeljna življenjska vprašanja: Odkod? Kam? Zakaj? Prejšnji ateistični
režim (komunizem) je v vzhodnih deželah Evrope porušil temeljne življenjske
vrednote. Te vrednote je potrebno vnovič vzpostaviti. O Evropi vemo,
da je postala brezbrižna do krščanstva, brezverna, liberalna ali svobodnjaška,
prežeta z materializmom in hedonizmom. Zaradi tega in še zaradi mnogo
drugega stoji Cerkev v Evropi pred novo nalogo, pred novo evangelizacijo.
Evropi je treba znova oznaniti evangelij, jo pokristjaniti, jo usmeriti
v duhovno dediščino. Evropa potrebuje Kristusa kot upanje za prihodnost.
Zavedati se moramo, da Evropa ni nastala po poti trgovine, gospodarstva,
politike, diplomacije, Evropa je nastala po poti dela in molitve. Z
načelom "Ora et labora" (Moli in delaj) je sv. Benedikt polagal temelje
Evropi. Evropa ni nastala po poti velikih ekonomskih centrov, ampak
po poti duhovnih žarišč, velikih romarskih središč in samostanov. Tam
je Evropa nastajala, se kovala in kalila. To potrjuje zgodovina. Evropa
naj bi se zavedala svojih krščanskih korenin, sicer je nevarnost, da
izgubi svojo identiteto, svoj pravi obraz, pa tudi svojo prihodnost.
To je za naš Slovenski narod, ki samo še čaka, kdaj bo vstopil v družino
evropskih narodov, zelo pomembno.
V očeh Evrope je Slovenija zelo obremenjena. Družba je odtujena od
cerkvenega življenja, pri nas je globoka kriza zakona in družine, opažamo
neko razočaranje med ljudstvom, neko otopelost in mrtvilo, neko epidemijo
depresije, ljudje se odtegujejo odgovornosti za družbo in za državo,
umikajo se v zasebnost, mislijo in skrbijo le zase in svoje najbližje.
Število prebivalstva upada, narod se stara, zgleda, kakor da se je
Slovenija naveličala življenja in da ga ne spoštuje. Vzgoja mladine
v šolah postaja iz dneva v dan bolj in bolj vprašljiva ... Vendar imamo
tudi luči, ki preženejo to temo in kažejo na Kristusa kot na naše upanje
in upanje Evrope. Taka luč je blaženi škof Slomšek, številni slovenski
Božji služabniki, ali svetniški kandidati, pa tudi množica slovenskih
pričevalcev ali mučencev v našem času. Taka luč so vsi dobri, zvesti
kristjani in vsi, ki delajo za blagor našega naroda. Tudi Srednjeevropski
katoliški shod naj bo taka luč na naši poti v svetlejšo prihodnost.
Amen!
PE 15.08.2003 OB 10.00: LOG PRI VIPAVI
PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA
KOPRSKI ŠKOF MSGR METOD PIRIH: PRIDIGA:
Tudi letos ste se verniki z Vipavske za veliki šmaren zbrali v Logu.
Sem ste prišli, ker ste verni in ker bi radi ob Mariji še poglobili
svojo vero ter utrdili upanje.
Brez Marije bi bili ljudje kakor brez orientacije. Marija ni izmišljena tolažba.
Ona je darovano upanje človeškemu rodu. Z njo so najtesneje povezane odrešenjske
obljube in uresničene vse Božje namere. Marija je zvezda naše zgodovine in
upanje naše prihodnosti. Vsa naša dežela je povezana z Marijo. Kar 15 župnijskih
cerkva je pri nas v škofiji posvečenih Mariji Vnebovzeti. O Mariji in njenem
češčenju v našem narodu pričajo številne umetnine, raznovrstne upodobitve,
pesmi, glasba in neštete molitve. Ob Mariji so se navdihovali in vzgajali naši
verni predniki.
Z njeno pomočjo so vzdržali mnogi zakoni pred razpadom, v njenem varstvu so
preživele številne družine, ob Mariji so toliki duhovniki in redovniki preverili
in sprejeli duhovni poklic. Marija je potolažila tolike uboge in bolne in jim
vlila novo upanje. Naša preteklost in sedanjost je prežeta z marijanskim duhom.
Povsod, kjer žive Slovenci, boste našli kapele, cerkve in svetišča njej v čast.
Nedaleč od tu je starodavno marijansko središče Oglej, pa potem Barbana, Stara
Gora, Svete Višarje, na naši strani Sveta Gora, Brezje, Ptujska Gora, Lemont
v ZDA. Marija Pomagaj v Torontu v Kanadi. Nešteta Marijina svetišča pričajo
o veri in pobožnosti naših ljudi do Božje matere. Njena svetišča povezujejo
Slovence doma in po svetu. Te cerkve so kot živi rožni venec in predstavljajo
Marijin atlas slovenskega ljudstva. Preko teh svetišč je Marija stoletja bdela
na skupnostjo Jezusovih učencev našega naroda, naj nam tudi danes izprosi od
svojega Sina potrebnih darov in milosti.
Letošnji veliki šmaren je eden od pomembnih postaj v pripravi na srednjeevropski
katoliški shod drugo leto v maju v Mariazell, ki ima za geslo: ťKristus, upanje
EvropeŤ. Da bo Kristus upanje Evrope, mora biti najprej naše upanje. Marija
nam daje zgled upanja. Vedno je zaupala v Božje načrte. Z vero in upanjem je
privolila v Božje materinstvo. Zaupala je besedam svojega Sina, zaupala je
njegovemu poslanstvu, zaupala je v resničnost in moč njegovega vstajenja, zaupala
je v mlado Cerkev, zaupala je v navzočnost Svetega Duha med nami.
Kaj je krščansko upanje?
Upanje je najprej človekova naravnanost brez katere ne more obstati nobeno
človeško življenje. Kdor nima upanja, ne more živeti. Bolnik upa na ozdravljenje,
zaljubljenec na povratek ljubljene osebe, vojak na mir, žalosten na tolažbo,
veren človek upa na večno življenje. Upanje je krepost ki dela človeka sprejemljivega
za Gospodovo pomoč in njegovo dobroto.
Upanje ni le moč, prosojnost in odločnost duše, ampak predvsem krščanska krepost,
ki smo jo prejeli pri sv. krstu. ťUpanje je za nas kakor varno in trdno sidro
dušeŤ (Heb 6, 19). ťPonašamo se z upanjem na Božjo slavoŤ (Rim 5, 2). Vera
v stalno navzočnost Gospoda Jezusa med nami je bistvena osnova našega upanja.
Krščansko upanje ima svoj obraz ima svoje ime. To je Jezus Kristus - Bog med
nami. Biti v službi upanja pomeni oznanjati Boga, Boga s človeškim obličjem,
ki se je učlovečil prišel med nas in ostal z nami. Svet brez Kristusa je svet
brez upanja. Kultura brez Boga postaja kultura smrti. Upadanje rojstev, upadanje
duhovnih poklicev, razkroj zakonske zveze in družine, izguba spomina na našo
krščansko preteklost, moralna kriza, potrošniški duh ... vse to so znamenja
naraščajočega nesmisla in obupa nad življenjem.
Naše upanje ne temelji na golem optimizmu, češ, bo že kako, ampak na dejstvu,
da je Kristus zmagal, da je njegova zmaga dokončna in da je Kristus po Sv.
Duhu živo in dejavno navzoč med nami. Če se zavedamo te globoke povezanosti
z Bogom in če se trudimo živeti krščansko, potem bomo s svojim zgledom in življenjem
oznanili Kristusovo prisotnost med nami.
Nove Evrope ne bo mogoče graditi z izrivanjem vere in krščanskih vrednot, kamor
spada tudi upanje, na rob družbe. Od naših in evropskih ustanov pričakujemo,
da bodo namenile več pozornosti vlogi vere v življenju človeka, da se bo krščanstvo
okrepilo, da bo prepoznavno in da bo evangelij kvas sodobne družbe.
Božji materi Mariji bomo sedaj izročili sebe, našo mladino, družine vso našo
škofijo in naš narod, naj nas sprejme v svoje varstvo, naj nam pomaga krepiti
upanje in nas varno vodi k svojemu Sinu Jezusu, našem Odrešeniku in Gospodu.
PE 15.08.2003 OB 10.00: SVETA GORA
PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA
KOPRSKI
POMOŽNI ŠKOF DR. JURIJ BIZJAK: UVOD V MAŠO:
Dragi bratje mašniki, bratje redovniki in sestre redovnice, vse Božje
ljudstvo!
Spominjamo se Marijinega vnebovzetja in vsi slavimo našo nebeško Mater in Kraljico.
Letošnji spomin vnebovzetja slavimo v letu rožnega venca, ki med svojimi skrivnostmi
izrecno omenja tudi dogodek Marijinega vnebovzetja: ki je tebe Devica v nebesa
vzel.
Letošnji spomin vnebovzetja slavimo tudi v letu priprav na srednjeevropski
katoliški shod, ki bo 22. maja leta 2004 v starodavnem Marijinem svetišču Mariazell
na avstrijskem Štajerskem; geslo shoda je, kakor vam je znano: Kristus - upanje
Evrope. Zbrani smo pri Materi Božji na Sveti gori, ki je Mati Kristusova in
Mati milosti Božje. V Litanijah ji dajemo tudi naziv: Mati dobrega svéta, to
je predvsem Mati upanja. Naš pregovor pravi: "Ni ga čez dober nasvet!" Prosimo
jo, naj bo Mati našega upanja!
KOPRSKI POMOŽNI ŠKOF DR. JURIJ BIZJAK: NAGOVOR PRI MAŠI:
Upanje je Božja
krepost. Je druga od treh Božjih kreposti. "Božje
kreposti so tri: vera, upanje in ljubezen. Božje kreposti so poroštvo
navzočnosti in delovanja Svetega Duha v zmožnostih človeškega bitja" (KKC,
1813). Vera, upanje in ljubezen so kakor tri reke Božjega življenja,
ki napajajo tri temeljne človekove zmožnosti, to so razum, volja in
vest: Vera razsvetljuje razum, upanje mehča voljo in ljubezen vzgaja
vest.
Najbolj znana je prva dvojica, to sta vera in razum. Vera in razum sta kakor
dve krili, s katerima se človekov duh uspešno dviga k Bogu. Z isto prispodobo
pa lahko lepo ponazorimo tudi delovanje ostalih dveh Božjih kreposti in ustreznih
dveh človekovih zmožnosti: kakor dve krili sta tudi upanje in volja in kakor
dve krili sta tudi ljubezen in vest. In kakor vera in razum težita za resnico,
tako upanje in volja težita za pravico in tako ljubezen in vest težita za svetostjo.
Človekov razum je omejen in zmotljiv, vera pa ga razsvetljuje, da lažje odkriva
in sprejema Božjo resnico. Človekova volja je uporna in utrudljiva, upanje
pa jo mehča, da lažje odkriva in sprejema Božjo pravico. In človekova vest
je topa in oslepljiva, ljubezen pa jo vzgaja, da lažje odkriva in sprejema
Božjo svetost.
Upanje je torej drugo krilo človekove volje. Vsak kristjan namreč sprejme zlasti
pri birmi poslanstvo Kristusovega pričevalca. Za opravljanje določenega poslanstva
pa je nujno potrebna tudi sposobnost hotenja ali volja. Tako lahko pogosto
slišimo: "Moral bi narediti to in to, pa nima volje za to." Porazi
in izgube ter zlasti krivice tega sveta namreč večkrat utrujajo človekovo voljo,
da ohromi in otrpne.
Najboljše in pogosto edino zdravilo za tako utrujeno voljo je upanje v Božjo
pravico in v Božje obljube. Upanje namreč nagiblje človekovo voljo, da se odloča
in deluje. Po kreposti upanja pa Bog sam navdihuje in spodbuja človekovo voljo,
kakor pravi apostol Pavel: "Bog je namreč, ki iz blagohotnosti v vas dela,
da hočete in delate" (Flp 2,13). Delovanja torej ni brez upanja, kakor
pravi isti apostol na drugem mestu: "Orač mora orati z upanjem in mlatič
z upanjem, da bo imel delež" (1 Kor 9,10).
Zato apostol Pavel ne neha prositi Gospoda, da bi spoznali, "kakšno je
upanje, v katero vas je poklical, kakšno je bogastvo njegove veličastne dediščine
pri svetih" (prim. Ef 1,18). "Kar oko ni videlo in uho ni slišalo
in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo,
nam je Bog razodel po Duhu" (1 Kor 2,9-10). In kakšna, na kratko, je torej
Božja pravica in kakšne so Božje obljube?
Najprej so tu zlasti vse številne tolažbe starozaveznih prerokov. V Svetem
pismu skoraj ni strani, ki bi ne vsebovala tudi besede tolažbe in sočutja.
Kadarkoli je ljudstvo ječalo pod nadlogami, so preroki nastopali s tolažbami
polnimi upanja. "Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog" (Iz
40,1). "Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu
boste potolaženi" (Iz 66,13). Evangelist Luka pa je vse prerokbe strnil
v besedo tolažba, ko je zapisal o starčku Simeonu, da "je bil pravičen
in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo" (Lk 2,25).
Potem so tu zlasti novozavezni Gospodovi blagri in z njimi povezane obljube
(Mt 5,3-12). Prvi blagor velja "ubogim" in dejansko se vsi blagri
nanašajo na razna uboštva in izgube na tem svetu, obljubljajo pa veličastne
pridobitve, povračila in tolažbe na onem svetu. Preko vseh izgub in primanjkljajev
odmeva zmagoslavni klic na koncu blagrov: "Veselite in radujte se, zakaj
vaše plačilo v nebesih je veliko" (Mt 5,12).
Končno so tu štiri sedmerice Božjih obljub v knjigi Razodetje, ki jamčijo pravično
Božjo sodbo in Božje povračilo: sedem pisem (2-3), sedem pečatov (5-8), sedem
trobent (8-11) in sedem čaš (15-16). Nato pa v isti knjigi še obljuba novega
neba in nove zemlje ter veličasten nastop Jagnjetove zaročenke, nove prestolnice
Jeruzalem (21-22). Resnično je, kar pravi apostol Pavel: "Mislim namreč,
da se trpljenje sedanjega časa ne more primerjati s slavo, ki se bo razodela
nad nami" (Rim 8,18).
Zato Gospod sprašuje tudi nas, kakor so dejali že stari razlagalci: "Mar
mojim zvestim ni dovolj, kar jim obljubljam na onem svetu, da hočejo imeti
vse poravnano že na tem svetu?" Zato pa Gospod ne plačuje vsako soboto.
Če bi nam Gospod plačeval vsak dan in vsako uro sproti, bi ne bili več verniki,
temveč bi bili poslovni ljudje!
V Kristusu pa so izpolnjene vse stare obljube in hkrati dane vse nove obljube.
V svojem kraju, v shodnici v Nazaretu, je namreč Jezus povedal: "Danes
se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali" (Lk 4,21). Tako piše tudi
apostol Pavel: "Kolikor je namreč Božjih obljub, so v njem "da";
zato je tudi po njem "amen", Bogu v slavo po nas. Kateri pa nas in
vas potrjuje za Kristusa in nas je mazilil, je Bog, ki nam je tudi vtisnil
pečat in dal v naša srca zastavo Duha" (2 Kor 1,20-22).
Zato je Kristus upanje vsakega človeka, vsega sveta in tudi Evrope. Kristus
je v nas "upanje slave" (Kol 1,27). "In v nikomer drugem ni
odrešenja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli
v njem rešiti" (Apd 2,12). Posebno lepa priča za to je tudi današnji praznik
Marijinega vnebovzetja. Marija je vso svojo vero, vse svoje upanje in vso svojo
ljubezen posvetila Kristusu. Prav zato so vse Božje obljube, kakor v Kristusu,
že zdaj uresničene tudi v Mariji. Naj tudi Evropa ostane še naprej v službi
človeštva in naj skupaj z Marijo hvali svojega Stvarnika: "Zakaj ozrl
se je na nizkost svoje dekle, glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi" (Lk
1,49). Amen.
|
